MOST

MOST

V samotnem predelu pokrajine, daleč od mest in vasi, sta živeli dve družini. Ena na ravnini, obdana s travniki in polji. Druga ob vznožju položnih hribov, poraščenih s hrastovimi gozdovi. Med njima je bila široka reka. Med bregova je bila napeta vrv. Preko nje sta družini izmenjevali stvari. Les in drva na eno stran, pšenico in koruzo na drugo. Družini sta živeli v slogu in miru.

Neko pomlad sta se dogovorili, da bosta čez reko zgradili most. Želeli sta si bližine, pogovorov, prijateljstva, ljubezni. Družina, ki je imela gozdove, je nažagala in pripravila les, družina, ki je imela polja, pa je obljubila, da bo deset let oskrbovala družino na drugi strani s svojimi pridelki. Ko so most zgradili, sta družini slavili. Izpolnila se je želja. Bili so srečni. Bili so ena družina.

Čez nekaj mesecev je družino, ki je imela gozdove, obiskal sorodnik. Bil je izobražen meščan. Ogledal si je most, ga občudoval, a tudi izračunal vrednost lesa. Ko je gospodar spoznal, da je njegov les vrednejši kot žito, ki ga bo dobil v desetih letih, sta se gospodarja obeh družin čez nekaj dni sprla. Drug drugemu sta dokazovala vrednost svojih pridelkov, a pomirila se nista. Prav tisto leto je bilo obilno deževje. Gladina reke se je dvignila preko mostu in ko je čez nekaj dni upadla, mostu ni bilo več. Ne samo reka, tudi življenje se je vrnilo v svojo strugo.

VELIKOKRAT NAS PRAV TISTO, KAR NAS ZDRUŽI, TUDI RAZDVOJI.

(Iz knjige Rudija Kerševana: Človek, ki je izpil reko)

ZGODBE ŽIVLJENJSKE MODROSTI