DVE IZBERI!

DVE IZBERI!

Kaj bi naredil? Izbereš nekaj! Ne išči zaključka te dileme; ne obstaja!
Vseeno preberi. Moje vprašanje za vse vas je: Bi se odločili enako?

Na večerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za šolo, ki je namenjena
otrokom z učnimi težavami, je oče enega učenca imel govor, ki ga
prisotni ne bodo nikoli pozabili. Potem, ko je najprej zelo pohvalil šolo
in njeno predano osebje, je postavil vprašanje:

''Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava
naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more učiti
vsega, tako kot to lahko počnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti
tako, kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v
mojem sinu?''

Občinstvo je obnemelo ob vprašanju.

Oče pa je nadaljeval: ''Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay, telesno in
mentalno oviran pride na svet, se ponudi možnost spoznati človekovo
resnično naravo, in sicer v obliki, v kakršni potem ljudje takšnega
otroka obravnavajo. Nato je povedal slednjo zgodbo:

Shay in njegov oče sta se sprehajala mimo parka, za katerega je Shay
vedel, da tam eni otroci igrajo baseball. Shay je vprašal: ''Misliš, da
mi bodo dovolili igrati?'' Shayev oče je vedel, da večina teh fantov v svoji
ekipi ne bo želela nekoga kot je Shay, vendar pa je oče tudi razumel, da
če bi njegovemu sinu dovolili igrati, bi mu to dalo potreben občutek
pripadnosti in samozavest ob tem, ko bi ga sprejeli, kljub njegovim
oviram.

Shayev oče je pristopil k enemu od fantov na igrišču in ga vprašal, če
bi Shay lahko igral, brez, da bi karkoli pričakoval. Fant se je ozrl naokoli
in rekel,

''Izgubili smo že šest iger, igra pa je že v osmem polčasu.
Mislim, da je lahko v naši ekipi, in ga bomo skušali dati zabijati v
devetem polčasu.''

Shay se je odpravil proti klopi te ekipe, si oblekel njihovo majico s
širokim nasmehom, njegovemu očetu pa je ob toplem občutku šlo rahlo na
jok. Fantje so zaznali očetovo veselje ob tem, ko so medse sprejeli
njegovega sina. Na kocu osmega polčasa je Shayeva ekipa dobila nekaj
točk, vendar pa so še vedno zaostajali za tri točke. Na sredini devetega
polčasa je Shay nadel rokavico in igral v desnem bloku.
Čeprav ni v njegovo smer prihajalo nič metov, je bil očitno navdušen
že samo iz tega razloga, da je lahko igral in bil na igrišču.

Oče, ki je bil na tribuni, mu je ves čas mahal Shay pa se je pri tem ves čas
široko smejal. Na koncu devetega polčasa je Shayeva ekipa ponovno dobila točko.
Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in okrepljene baze, so pričakovali
samo še potencialni zmagovalni tek, Shay pa je bil na vrsti za udarec s kijem.

Ali so ob tej priložnosti pustili Shayu udarjati in zapraviti njihovo
možnost za zmago? Presenetljivo, Shayu so dali kij. Vsi so vedeli, da je
udarec nemogoč, saj Shay ni vedel niti, kako se kij pravilno drži, še
manj pa kako se udari.

Kljub temu je v trenutku, ko je Shay stopil na ploščo, metalec spoznal,
da je nasprotna ekipa zaradi Shaya dala zmago na stran, se pomaknil nekaj
korakov naprej, Shayu nalahno podal žogo, tako, da bi jo lahko vsaj videl.

Ob prvem metu je Shay nerodno zavihtel kij in zgrešil. Metalec je spet
stopil nekaj korakov bliže, da bi Shayu nalahno podal žogo. Ko je ta
priletela do njega, jo je počasi udaril nazaj proti metalcu. Igra se ne bi
končala, ampak metalec pa jo je pobral in bi jo lahko brez skrbi vrgel
prvemu, ki je stal na bazi. Shay bi v tem primeru bil izključen, igra pa
končana.

Namesto tega je metalec vrgel žogo natanko nad glavo tistega na prvi bazi,
izven dosega vseh ostalih članov ekipe. Vsi na tribuni in obe ekipi so
pričeli kričati,

''Shay teci do prve baze! Teci do prve!'' Nikoli prej v
njegovem življenju ni Shay tekel tako daleč, ampak do prve baze je
prispel. Na široko je odprl oči in se začudil. Vsi so kričali,

''Teci do druge, teci do druge!'' Medtem ko je lovil sapo,
je Shay nerodno stekel proti drugi bazi. Pri tem pa je blestel in se vidno
boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay prispel do druge baze, je
igralec na desnem krilu imel žogo. Ta je bil najnižji v njegovi ekipi in
je prav tako prvič imel priložnost biti junak v njegovi ekipi. Žogo bi
lahko vrgel igralcu na drugi bazi, vendar je razumel namere tega, ki je
metal, in je tudi on namenoma vrgel žogo visoko in daleč nad glavo
igralca, ki je stal na tretji bazi. Shay je zmedeno stekel proti tretji
bazi, medtem ko so tisti pred njim tekli okrog baz, da bi lahko zadeli
homerun. Vsi so kričali,

''Shay, Shay, Shay, vse do konca!''
Shay je prispel do tretje baze, tisti, ki je stal nasproti njega pa je
prihitel k njemu, ga obrnil proti tretji bazi in zakričal,

''Teci do tretje! Shay, teci do tretje!'' Ko je Shay prispel do tretje, so fantje
obeh ekip in tisti, ki so stoje opazovali igro, kričali,

''Shay, teci domov!'' Shay je stekel 'domov', stopil na ploščo,
ljudje pa so ga spodbujali kot junaka, ki osvoji 'grand slam'. Tako je dobil igro
za svojo ekipo.

Na ta dan je rekel oče, ob tem, ko so mu po licu tekle solze, so fantje
obeh ekip pomagali ustvariti košček resnične ljubezni in človeškosti.
Shay ni doživel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni
pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in osrečil svojega očeta. Ko je
tisti dan prišel domov in zagledal mamo, pa je ta v solzah objela svojega

junaka dneva!


ZDAJ PA MAJHNA OPOMBA K TEJ ZGODBI: Vsi pošiljamo na tisoče šal in vicev
preko e-mailov brez pomisleka, ko pa pride do pošiljanja sporočil o
življenjskih izbirah in odločitvah, pa ljudje dvakrat premislimo, če bi
jih delili. Kruta, vulgarna in nespodobna sporočila se prosto premikajo po
spletu, javna diskusija o spodobnosti pa je v naših šolah in na delovnih
mestih prepogosto zanemarjena.

Če premišljuješ o posredovanju tega sporočila, obstaja možnost, da po
vsej verjetnosti izbiraš določene ljudi v svojem Imeniku naslovov in
izločuješ tiste, ki niso primerni za to, da bi prejeli tovrstno sporočilo.
Oseba, ki ti je poslala to sporočilo, verjame, da lahko vsi pripomoremo k temu,
da nekaj spremenimo. Sleherni dan imamo vsi na tisoče možnosti, da
pripomoremo k temu, da bi spoznali ''naravno zakonitost stvari''. Toliko
navidezno nepomembnih stikov med ljudmi nas napeljuje k izbiri: Ali bomo
posredovali košček iskrice ljubezni in človeškosti ali pa izpustimo to
priložnost, da bi nekomu lahko polepšali dan in pustimo za sabo
hladnejši svet?

Nek moder mož je nekoč rekel, da je vsaka družba sojena po tem, kak odnos
ima do tistih, ki so najmanj srečni.

Sedaj imaš dve izbiri: Izbriši ali Posreduj naprej

Ali Bog Obstaja

 Pogovor o Bogu

Mož je vstopil v brivnico, da bi se ostrigel in si pristrigel brado.

Ko je brivec pričel z delom, sta se zatopila v pogovor.

Pogovarjala sta se o mnogih stvareh in različnih temah.

Ko sta se slučajno dotaknila teme o Bogu,

je brivec dejal: "Ne verjamem, da Bog obstaja."

"Zakaj tako praviš?", je vprašal gost.

"Hja, moraš le stopiti ven na ulico in sprevidiš,

da Bog v resnici ne obstaja.

Povej mi, če bi Bog obstajal, ali bi bilo toliko bolnih ljudi?

Ali bi bilo toliko zapuščenih otrok?

Če bi Bog obstajal, ne bi bilo niti trpljenja niti bolečine.

Ne zmorem si predstavljati ljubečega Boga, ki bi dopušal vse to ."

Mož je za trenutek pomislil, a ni odgovoril, ker se ni hotel prerekati.

Brivec je opravil delo, mož pa je zapustil brivnico.

Takoj, ko je zapustil brivnico, je na ulici opazil človeka z dolgimi, lepljivimi, umazanimi lasmi in zanemarjeno brado.

Izgledal je umazan in neurejen. Mož se je obrnil

in ponovno vstopil v brivnico in rekel brivcu:

"Veste kaj, brivci ne obstajajo."

"Kako lahko to praviš?", je vprašal presenečeni brivec.

"Tukaj sem in brivec sem . In pravkar sem te postrigel!"

"Ne!", je zaklical gost. "Brivci ne obstajajo, kajti če bi,

ne bi bilo nobenih ljudi z umazanimi dolgimi lasmi

in neurejeno brado, kot je tisti človek tam zunaj."

Če misliš, da Bog obstaja, pošlji to drugim ljudem-

Če pa misliš, da Bog ne obstaja, ga zbriši!

Posted december 17th, 2009 by Nastja Klevze

Gradovi iz Peska

Gradovi iz Peska

Rabin Harold Kushner je opazoval otroka, ki sta ob vodi zidala gradove iz peska. 

Ko sta ravno končala umeten grad, za katerega sta potrebovala veliko časa in potrpljenja,

je prišel val in ga zravnal s tlemi. Rabin je pričakoval solze in jezo.

Otroka pa sta se usedla, se prijela za roke in se smejala.

Kmalu sta začela graditi nov grad. Dejal je: "Spoznal sem, da sta me naučila pomembne lekcije.

Vse stvari v našem življenju, ki jih ustvarjamo s toliko časa in energije, so zgrajene v pesku.

Trajni so samo naši odnosi z ljudmi. 

Prej ali slej bo prišel val in odnesel tisto, kar smo zgradili s toliko truda. 

Ko se bo to zgodilo, se bo lahko smejal samo tisti, ki se bo imel s kom držati za roke."

Čudovite živali

Funny Animals Videos 02 - These bloopers are hilarious

Zgodba o Psu - Kako si lahko to storil?

  KAKO SI LAHKO TO STORIL??

 

Ko sem bil mladiček, sem te zabaval s svojimi akrobacijami in te spravljal v smeh. Klical si me moj otročiček in prezrl množico pogrizenih čevljev ter nekaj ''umorjenih'' blazin. Postal sem tvoj najboljši prijatelj. Kadar sem bil poreden, si požugal s prstom in mi rekel: ''Kako si lahko storil kaj takšnega?'', ampak potem si se me usmilil ter me popraskal po trebuščku.
Moje privajanje stanovanju je trajalo malo dlje, ker si bil zelo zaposlen, toda družno sva opravljala tvoje delo. Spominjam se noči , ko sem se stisnil k tebi in poslušal tvoje izpovedi ter tihe sanje in verjel, da življenje ne more biti lepše.
Hodila sva na dolge sprehode v park, skupaj sva tekla, se vozila z avtom, se ustavila na sladoledu (jaz sem dobil samo tulec, ker si dejal da sladoled ni za pse). Cele dneve sem dremal na soncu in čakal, da prideš domov.
S časoma si vedno več preživel v službi, ustvarjal svojo kariero in iskal svojo življenjsko družico. Čakal sem te potrpežljivo, te podpiral, ko si bil razočaran in zlomljenega srca. Nikoli nisem grajal tvojih slabih odločitev, se pritoževal nad tvojimi glasnimi prihodi. Niti takrat, ko si se zaljubil.
Tudi njo, ki je sedaj tvoja žena, čeprav ne mara psov, sem sprejel v najin dom, ji pokazal naklonjenost in jo ubogal. Bil sem srečen zato, ker si bil ti srečen. Potem sta dobila otroka in s tabo sem delil navdušenje. Očarala me je otrokova rožnata polt, njegov vonj in tudi jaz sem želel skrbeti zanj.
Vendar mi nista zaupala. Zaprla sta me v drugo sobo ali pasjo košaro, da mu nebi kaj storil. Ne veš kako zelo sem si želel njegove bližine in ljubezni, toda postal sem
''ujetnik ljubezni''.
Ko je odraščal, sem postal njegov prijatelj. Oprijel se je moje dlake, se dvignil na svoje majave nogice, raziskoval s svojimi prstki po mojih ušesih, drezal v moje oči in mi poljubljal gobček. Ljubil sem vsak njegov dotik – ker je bil tvoj sedaj tako redek – in dal bi svoje življenje zanj.
Zlezel sem v njegovo posteljo, poslušal njegove skrivnosti in sanje, skupaj sva čakala, da bova zaslišala zvok tvojega avtomobila na dvorišču. Včasih si, če te je nekdo vprašal ali imaš psa, ponosno izvlekel mojo sliko in denarnice ter pripovedoval zgodbe o meni. Sedaj pa na to vprašanje odgovoriš samo ''imam'' in spremeniš temo.
Iz ''tvojega psa'' sem se spremenil v ''samo psa'' in ogorčen si nad vsakim stroškom zame.
Sedaj si dobil novo službo v drugem mestu in z družino si se preselil v novo stanovanje, kjer ni dovoljen imeti hišnih ljubljenčkov. Sprejel si pravilno in dobro odločitev za tvojo ''družino'', toda včasih sem bil tvoja edina družina jaz.
Veselil sem se vožnje z avtom, dokler nismo prispeli do zavetišča. Smrdelo je po psih in mačkah, po strahu in obupu. Izpolnil si papirje in dejal: ''Vem, da boste našli dober dom zanj''. Gospe so skomignile z rameni in ti namenile žalosten pogled. One so vedele kaj se zgodi s starejšimi psi, tudi če imajo papirje.
Prstke svojega sina si moral ''strgati'' z mojega kožuha, ko je kričal: ''Ne, očka! Prosim, ne dovoli jim, da mi vzamejo psa!''
Skrbelo me je zanj. In kaj si ga ravnokar naučil o prijateljstvu, zvestobi, o ljubezni in odgovornosti ter spoštovanju za celo življenje?
V slovo si me potrepljal po glavi, se izognil mojemu pogledu in prijazno zavrnil, ko so ti ponudili mojo ovratnico in povodec.
Velikokrat si imel rok za oddajo dela. Sedaj imam tudi jaz rok. Rok do konca življenja.
Ko si odšel so prijazne gospe v zavetišču dejale, da si verjetno za selitev vedel že pred meseci in da ti ni bilo mar poiskati mi drugi topel dom. Staknile so glave in dejale: ''Le kako je lahko storil kaj takšnega?''
Tukaj v zavetišču so pozorni do nas, kolikor njim pa njihov zapolnjen urnik dopušča. Seveda nas hranijo, ampak jaz sem izgubil tek že pred dnevi.
Prve dni sem vedno, ko je nekdo prišel mimo moje ograje, pritekel pogledat in upal, da si ti. Da so bile vse le grde sanje in si me prišel iskat. Potem sem upal, da bo vsaj kdo, ki mu ne bo vseeno, nekdo ki me bo rešil.
Ko sem ugotovil, da ne morem tekmovati z razposajenimi, veselimi mladički, ki jih ne skrbi njihova usoda, sem se zavlekel v kot in čakal.
Slišal sem njene korake, ko je konec dneva prišla pome. Odkorakal sem z njo po hodniku v posebno sobo. V strahotno tiho sobo. Položila me je na mizo, me počohljala za ušesi in mi dejala, naj nič ne skrbim.
Srce mi je razbijalo od pričakovanja kaj se bo zgodilo, toda občutil sem tudi olajšanje. Ujetnik ljubezni je prispel na konec poti. Kot vedno me je bolj skrbelo zanjo kot zame. Videl sem, kakšno breme nosi, tako kot sem tudi pri tebi poznal vsako razpoloženje.
Videl sem solzo, ki ji je spolzela po licu, ko mi je privezala obvezo okoli prednje tačke. Obliznil sem ji roko, tako kot sem jo tebi, kadar sem te tolažil. Strokovno je zapičila iglo v mojo žilo.
Ko sem začutil hladno tekočino krožiti po mojem telesu, sem se ulegel, pogledal v njene prijazne oči in zamrmral: ''Kako si lahko to storila?''
Morda je razumela moje besede. Nežno me je objela in mi dejala: ''Oprosti mi'', ter mi razložila, da je njeno delo skrb za moj odhod v lepše kraje, kjer ne bom prezrt, zanemarjen ali zapuščen, kjer se mi ne bo potrebno boriti.
Kraj, ki je poln ljubezni in topline, tako drugačen od tega. Z zadnjimi močmi sem ji poskušal z zamahom repa povedati, da tisto ''kako si lahko!'' ni bilo namenjeno njej.
Ti, moj ljubljeni gospodar, ti si bil tisti na katerega sem mislil, ko sem izrekel: ''Kako si lahko to storil!''
Vedno bom mislil nate in večno bom čakal, da prideš pome, moj ljubljeni gospodar!

Ljudje z srcem ob tej zgodbi zajočejo tudi jaz sem....!!!Veliko je takšnih zgodb..zakaj morajo ti luštni srčki umret ???? zakaj ???

MOST

MOST

V samotnem predelu pokrajine, daleč od mest in vasi, sta živeli dve družini. Ena na ravnini, obdana s travniki in polji. Druga ob vznožju položnih hribov, poraščenih s hrastovimi gozdovi. Med njima je bila široka reka. Med bregova je bila napeta vrv. Preko nje sta družini izmenjevali stvari. Les in drva na eno stran, pšenico in koruzo na drugo. Družini sta živeli v slogu in miru.

Neko pomlad sta se dogovorili, da bosta čez reko zgradili most. Želeli sta si bližine, pogovorov, prijateljstva, ljubezni. Družina, ki je imela gozdove, je nažagala in pripravila les, družina, ki je imela polja, pa je obljubila, da bo deset let oskrbovala družino na drugi strani s svojimi pridelki. Ko so most zgradili, sta družini slavili. Izpolnila se je želja. Bili so srečni. Bili so ena družina.

Čez nekaj mesecev je družino, ki je imela gozdove, obiskal sorodnik. Bil je izobražen meščan. Ogledal si je most, ga občudoval, a tudi izračunal vrednost lesa. Ko je gospodar spoznal, da je njegov les vrednejši kot žito, ki ga bo dobil v desetih letih, sta se gospodarja obeh družin čez nekaj dni sprla. Drug drugemu sta dokazovala vrednost svojih pridelkov, a pomirila se nista. Prav tisto leto je bilo obilno deževje. Gladina reke se je dvignila preko mostu in ko je čez nekaj dni upadla, mostu ni bilo več. Ne samo reka, tudi življenje se je vrnilo v svojo strugo.

VELIKOKRAT NAS PRAV TISTO, KAR NAS ZDRUŽI, TUDI RAZDVOJI.

(Iz knjige Rudija Kerševana: Človek, ki je izpil reko)

ZGODBE ŽIVLJENJSKE MODROSTI