LEGENDA O GRIČU TISOČERIH ROŽ

LEGENDA O GRIČU TISOČERIH ROŽ

Prebivalci mest in vasi pod skrivnostnim hribovjem so si ob večerih pripovedovali legendo o Griču tisočerih rož in šepetajočih dreves, s katerega se je nad naselja v blagodejnih valovih razširjala sreča. Legende, kot je ta, se namreč pripoveduje samo v večernih urah, ko se besede že rahlo vtkejo v sanje in se v podobah noči pridružijo sestavljanki življenja.
Naslednje besede so bile z zlatimi črkami vklesane v temeljne kamne njihovih stavb:
»Dokler bodo ljudstva Zemlje varovala naravo, njene prastare gozdove, bistre vode in živalska kraljestva, bodo živela v blaginji, njihove domove bosta napolnila sreča in obilje.«
Legenda se je širila iz roda v rod, kot opomin prihodnjim rodovom pa so se zlate črke nadaljevale v svarilo:
»A gorje ljudem, ki se bodo obrnili proti viru moči, vrelcu življenja, ki bodo grobo izkoriščali naravo, po nepotrebnem izsekavali drevesa, povzročali trpljenje nemočnim živalim in neodgovorno zastrupljali reke.Takrat jim bodo skrbniki vseh elementov odtegnili pomoč, neomejeni tok blaginje, ki se razliva z griča dol med ljudi, bo nepreklicno usahnil. Duh vode se bo dvignil visoko nad reko. In vilini bodo z dobrimi, svetlimi poslanci Luči zapustili te kraje. Ljudje bodo ostali prepuščeni razdejanju, ki so ga sami povzročili. Živahni kraji se bodo v najkrajšem času spremenili v kraljestvo senc, kjer ne bodo hotele letati niti muhe. Metulji bodo prhnili daleč stran in ptice bodo v teh naseljih obnemele. Tesnoba se bo prikradla v srca ljudi. Temna, gosta reka odplak bo zastrupljala njihovo hrano, umazana brozga bo njihova pijača. Orkani bodo razdejali njihove domove, hribovje se bo v blatnih plazovih rušilo nad mesta in ljudje ne bodo več poznali mirne urice.«
Da, to je pripoved o povezanosti vsega živega. Vse, od najmanjše travice, najmanjšega žužka do najmogočnejšega drevesa, je povezano z ljudstvi tega Planeta in materjo Zemljo, njenimi vetrovi, ognji in vodami.

(Julija Doria, odlomek iz knjige AIDOR – LEGENDA O GRIČU TISOČERIH ROŽ)

ZGODBA O ŽELJAH

Zgodilo se je pred davnimi časi, v prvih dneh, ko so bila še vsa zemeljska bitja v obliki zarodkov. Bog je nekega popoldneva sklical vse male zarodke in jim rekel: “Vsakemu od vas bom dal tri stvari, ki si jih najbolj želite. Prihajajte k meni eden po eden in prosite za katero koli tri stvari, ki bi jih radi, in dal vam jih bom.”
Približal se mu je prvi majceni zarodek in rekel:”Bog, rad bi imel roke in noge v obliki lopat, tako da bi si lahko izkopal varen dom pod zemljo, in rad bi imel ostre prednje zobe, da bi lahko žvečil travo.”
In Bog je rekel:”Dobro, pojdi in bodi svizec.”
Približal se mu je naslednji majceni zarodek in rekel:”Bog, rad imam vodo, zato, bi rad imel gibljivo telo, tako, da bi lahko plaval v njej. Rad bi tudi dihal pod vodo s škrgami in rad bi ustroj, ki bi me pod vodo ohranjal toplaga ne glede na temperaturo vode.”
In Bog je rekel:”Dobro, pojdi in bodi riba.”
Bog je tako obdelal vse zarodke, dokler ni ostal samo še eden, ki je bil posebno sramežljiv – morebiti prav iz tistih bibličnih razlogov, ki so tako nenavadni. Tako plašen je bil, da je Bog moral stopiti k njemu in vprašati:” V redu, poslednji zarodek mali, katere tri stvari bi rad?” Odgovoril mu je:” No, ne bi bil rad videti domišljav ali kaj podobnega. Ni, da ne bi bil…. hm … hvaležen, ker obstajam. Ampak, ampak spraševal sem se, če bi mogoče… če Ti ne bi imel nič proti… lahko bi ostal točno tak, kakršen sem – Zarodek. Mogoče bi Te lahko kdaj pozneje, ko bom vedel, katere tri stvari bi resnično rad, vprašal zanje… Ali mogoče… če bi Ti rad, da nekaj postanem, mi lahko daš tiste tri stvari, za katere misliš, da jih potrebujem.”
Bog se je nasmehnil in rekel:”Ah, ti si človek. In ker si se odločil, da boš ostal v obliki zarodka, ti bom dal oblast nad vsemi drugimi bitji.

Zakonska kriza

Zakonska kriza

Samo nekaj let sta bila poročena in zgodilo se jima je tisto, čemur se uspejo izogniti le redki … Samo kregala sta se. Skregala sta se okoli najbolj banalnih vsakdanjih stvari in potem sta oba dolgo kuhala mulo in na koncu spoznala, da tako ne bo šlo več. Odšla sta v svetovalnico k zakonskemu terapevtu. Prijazno ju je sprejel, jima ponudil dva udobna naslonjača in ju vprašal, v čem je problem.
Mož je žalostno sklonil glavo. Ni vedel, kaj naj reče … Potem se je usulo. Kot bi se ulila najhujša poletna ploha s točo in grmenjem. Žena je naštevala na dolgo in široko, kaj vse je narobe z njunim zakonom. Zakaj se ona ne počuti dobro v njem. Kako je ona njemu podarila svoja najlepša leta. Kakšnih dobrih deset minut je trajalo vse skupaj in drlo je kot plaz.
Potem je zakonski svetovalec čisto počasi vstal. Ležerno je prehodil tri korake do nje. Spustil je roke na njena ramena in jo privzdignil, da je vstala. Nežno jo je začel poljubljati na usta in po vratu in spet na usta in potem jo je narahlo potisnil nazaj na njen sedež. Žena je obsedela. Brez besed.
Svetovalec je strmo pogledal moža, ki ni mogel verjeti, kaj se je zgodilo. Da je ona tiho. Da se je nehala kregati. Potem je svetovalec pogledal moža v oči in rekel, poudarjajoč vsako besedo posebej: “VAŠA ŽENA POTREBUJE TO VSAJ DVAKRAT NA TEDEN!”
Mož je nebogljeno prikimal in odgovoril: “Lahko vam jo pripeljem ob torkih in četrtkih …”